Zeus is a show-off
Nobody told me it was a fucking winter out there! Jaz sem že nekaj časa prestavljena na poletni način in sem prejle zunaj zmrznila. Seriously, they had to defrost me.
And also, ne maram trenutkov, ko se Zeusu odpuli in začne rohneti. It is epic, of course, but I think he is just a show-off when he does that. Which is coincidently exactly what I am with this:
On a totally related matter, in pri tem je rdeča nit vreme, sva se včeraj s tamalim kuhala na soncu. Seriously, they had to cool us down. Vdani pa se je odločil, da ob meni ne trpi dovolj in je šel trpeti na žico okoli Ljubljane, kar je fajn, ker mi je prinesel tisto belo zapestnico. S tamalim sva, kot se spodobi, spala do pol enajstih in se potem odpravila po zajtrk v pekarno, pa skate in krede sva vzela in se martinčkala pred blokom. In pikapoko sva ujela. V objektiv.
Ta vikend počivam, to je to. Naporen teden je za mano, ker sem se malo zakalkulirala. Ali ne preverila dejstev. But let’s not point fingers, m’kay? Sem pak mislila, da je katalog, ki sem ga dobila v izdelavo, 24- ali 32-stranski, kot ponavadi, v resnici pa je bil 100-stranski. Ni mi treba razlagati, da sem delala, delala, pomagal je še vdani, pa da sem itak spala manj kot sicer, vmes pozabljala na hrano in pijačo in da so mi tisti dan, ko sem katalog oddala, spet odletela tla pod nogami, s slabostjo, vrtoglavico in vsem, kar takšne primere spremlja. Seriously, they had to feed and water me. But I did not hear the whooshing sound of deadlines flying by.
And also, ko smo že pri delu … nisem se še pohvalila, da je tista spletna stran, o kateri je že bilo govora na tem blogu, že od časa pred prvomajskimi prazniki na svojem pravem mestu. Ko boste kupovali klimatsko napravo, vam zavijem vrat, če ne odklikate na www.klima.si. Jaaaaa, za tako eminentno domeno sem ustvarjala spletno stran. Za vsebino je poskrbel vdani, jaz za vse ostalo. Ja, malo hecno postavljene vloge: jaz v programski kodi in na FTPju, on pri besedilih, ampak tako je in rečem vam, dober team sva!
Two artists combine their forces
Postaja Zelena dolinica.
Na plaži.
On top of the world. In panoramic technique.
The hills are alive with the sound of music.
Normal is boring.
Normal photo vs. dynamic light, na hitro fotknjeno iz avtomobila. Tako to počneva Siri & moi, vse se zgodi na moji beli bejbi. Nič Photoshopa na MacBukvi.
Because we are not normal. Normal is boring.
Včasih pa je treba ob pol šestih zjutraj iz mansarde (v pižami) plezati na streho (just for the fun of it). Folku, ki te čudno gleda, pomahaš in dodaš: “I’m moonwalking.” Kaj pa.
Good morning starshine, the Earth says hello!
Spomladi spet cvetejo rdeče rože, vabijo v hrib Cadore, Cadore, Cadore.
Še druga in tretja destinacija naše prvomajske Italije, ker sem končno našla nekaj časa za fotografije in zapis.
Lahko bi rekla, da so načrti za obisk lokacije št. 2 stari skoraj toliko kot jaz. V tistih časih je bil med mlečnozobci velik hit Andrej Šifrer in njegove Ideje izpod odeje in v kolikor so vsi prepevali Martinovega lulčka, sem jaz tripnila na Kadore (kakopak, italijanski glasbeni ritmi so mi blizu, ker je moja (stara) mama bila primorka in mi jih je prepevala, ko sem bila mala). Šifrerjev Kadore oz. Rdeči cvet je parodija na izvedbo Beneških fantov (ki je priredba italijanske sanremske pesmi La Colpa Fu) in bilo je tako, da je naš sosed, edini, s katerim smo si v bloku delili vhod, bil prav Beneški fant. Predstavljate si lahko, da starša nista ravno (pre)pogosto podlegala moji stalni želji, da bi se poslušalo Kadore. Uradna štorija je bila (morda celo resnična), da je igla na gramofonu spet zlomljena. Takrat sem si rekla, da bom, ko bom velika, imela svoj gramofon, ki ne bo imel zlomljene igle. Seveda ga imam, igla je že nekaj let cela, v predalu med vinilkami pa tudi Ideje izpod odeje, točno tisti izvod iz otroštva. In če mi staršev ni nikoli uspelo prepričati, da bi šli v Kadore, mi je uspelo vdanega. Pravzaprav sva že par let nazaj nekaj načrtovala okoli tega in takrat ne izpeljala, je pa zato vdani tokrat ob pripravah na naš prvomajski dan v izlet vključil še Pieve di Cadore. In jaz sem seveda cvilila =)
Mestece se nahaja v provinci Belluno in je od istoimenskega mesta, Belluna torej, oddaljen 35 km. Od Longaroneja še znatno manj. Je tudi rojstni kraj renesančnega slikarja Tiziana, ki se je rodil leta 1485. Mestecu daje karakter, sijaj in ponos osrednji trg s Palazzo della Magnifica Comunità, zgrajeno leta 1447, zvonik pa je bil končan 44 let kasneje.
Pieve di Cadore, glavni trg (panorama).
V laseh nosila je rdečo rožo,
kot ogenj živo rožico dehtečo,
vabile modre so oči sanjave,
dekle z gore Cadore, Cadore, Cadore.
Mlad hribolazec je prišel v planine,
dekle prelepo je takoj zasnubil,
zapeli v ranem jutru so zvonovi
v Pieve di Cadore, Cadore, Cadore.
I'm not beautiful nor young, but you get the point. Or not.
Ker smo bili počasi že lačni, je nato v avtu tekla debata, katero mesto bo naslednji postanek. Benetke in tramezzini tam ali Padova? S tamalim sva na vsak način želela v Benetke (čeprav jih dodobra poznam, ker je oči kar nekaj dolgih let čez teden živel in delal tam in mi posledično preživljali počitnice na tem delu italijanske obale), vdani pa v Padovo, ker je menil, da je dve uri za slednjo lokacijo dovolj, za Benetke pa ne. Nekako sem popustila, stežka sicer, a konec koncev je res, Benetke si raje pustimo za katerega od naslednjih potepanj in to za cel dan. Tamal še ni bil tam.
Padova … lepo mesto, veliko mesto. Mene so seveda privlačile Louis Vuitton, Prada, Tommy Hilfiger in ostale bleščeče izložbe, Marka uradna Disney trgovina (ki je bila na njegovo srečo na praznik dela celo odprta), vdani pa naju je moral prenašati. Ko smo prišli do osrednjega trga, smo uleteli v središče eventa – bilo je polno stojnic, hrane, igrač, ljudi. Najedli smo se, hrano smo slabo izbrali, za foro pa je začelo še deževati, ko smo bili najdlje od avtomobila.
Longarone & jez Vajont
Včerajšnji dan smo izkoristili za obisk treh lokacij v Italiji, za katere je bila želja, da si jih ogledamo. Nekateri od teh planov so bili starejši, nekateri nedavni. A po vrsti: ta zapis je namenjen prvi destinaciji, ker si ga zaradi razsežnosti dogodka, ki se je zgodil tu v dolini reke Piave, zasluži.
Pri nas doma je povečini tako, da imamo za background noise namesto radia prižgano televizijo, od tega največ National Geographic Channel. Ko so mesec ali dva nazaj predvajali novo sezono serije Seconds from Disaster, je pritegnila vso najino pozornost epizoda o gorskem tsunamiju. Kmalu zatem, v eni od ponovitev, je val vode na televizijskem zaslonu pritegnil tudi najinega mladiča in to do te mere, da je vprašal, kaj se je zgodilo in kje je to. Pa sva se odločila, da bi se ob priliki odpravili v Longarone. Za razliko od tistih “enkrat bi pa res lahko šli”, kjer se potem nič ne zgodi (tega načeloma res ne počneva več), smo splanirali pot, izbrskali mojega starega iPhona, mu zamenjali baterijo (vdani), poskrbeli za programsko opremo (moi), ker moja bejba Siri pak nima navigacijskega programja (ja, zato, ker jailbreak ni zanjo oz. sem se tako odločila moi).
Če vas zgodovina ne zanima ali če zgodbo poznate, preskočite naslednje odstavke tega zapisa in si oglejte fotografije spodaj (that’s an order!), sicer pa berite dalje.
Longarone leži nedaleč od mesta Belluno in je tik ob meji med Venetom (Benečijo) ter Friuli-Venezia Giulia (Furlanija-Julijska krajina). V dokumentarec Seconds from Disaster pa ga je postavil jez nad vasjo, ki je leta 1963 zradiral okoliške vasi.
Jez so začeli graditi v petdesetih letih prejšnjega stoletja (tisočletja celo) in ga dokončali leta 1959. Postavljen je v ozko dolino reke Vajont in je s svojimi neverjetnimi 262 metri višine takrat predstavljal najvišji jez na svetu.
Že med gradnjo in med prvo napolnitvijo jezu je z gore Toc prihajalo do zdrsov zemljine, našli pa so tudi sledi starejšega tovrstnega dogodka. A so se inženirji in geologi odločili, da je pobočje gore Toc varno in dovoljuje gradnjo jezu in elektrarne, ki naj bi predstavljala pomemben člen v hidroenergetskem sistemu tega območja ter zagotavljala del električne energije hitro rastočim mestom severne Italije, vključno s Torinom in Milanom. Težava je, ker se v zemljini pobočja skrivajo tanke plasti gline, ki zadržujejo vodo in so izjemno drsne.
Premiki so se dogajali še naprej, predvsem ob dvigovanjih gladine jezu in vsakič se je skupina odgovornih po spustih gladine odločila za ponoven dvig. Poročila, ki so jih pošiljali vladi, so prirejali in prikazovali, da nevarnosti ni. Domačini doline Erto e Casso so ves čas slutili, da ni vse tako, kot se jim predstavlja, saj so bili priča večim potresnim sunkom, pokali so ometi na hišah, vrata in okna se zaradi ukrivljenosti zgradb niso mogla več zapirati. Goro Toc so poimenovali kar gora, ki se sprehaja, ker je stalno polzela s hitrostmi od 0,3 cm na dan do kar 20 cm dneve pred dogodkom.
Na pobočju gore je ob enem od predhodnih zdrsov, 4. novembra 1960, nastala fraktura v obliki črke M (ki je bila tudi točka preloma leta 1963). Da bo do plazu prišlo, se je torej vedelo, a predvidevalo se je, da bo prišlo do več manjših ali enega večjega, nihče pa ni predvidel mogočnosti, hitrosti in uničevalnosti dogodka, do katerega je zares prišlo. Izračunali so, do katerega nivoja morajo spustiti gladino jezu, da vodni val ne bi prestopil umetne pregrade in ogrozil spodaj ležečih vasi.
9. oktobra 1963 ob 22:39 se je z gore Toc utrgala ogromna kamnita gmota, dolga 1,8 km in 1,6 km široka, ter zgrmela v jez. Zdrs je bil močnejši, obsežnejši ter znatno hitrejši od katerihkoli predvidevanj. Ob tem je nastal udarni val, sledil je izpad elektrike v dolini ter tsunami višine 250 metrov, najvišji zabeležen, ki je z veliko močjo zgrmel proti Longaroneju in ostalim vasem. Vasi je dobesedno izbrisal z obličja zemlje, ostali so povečini le temelji zgradb. Umrlo je okoli 2.000 ljudi, od katerih jih polovico niso nikoli našli. Poleg vode je bil uničevalen tudi udar stisnjenega zraka (izračunano je bilo, da je bil udar dvakrat močnejši od udara ob eksploziji atomske bombe nad Hirošimo), ki je nastal zaradi ozke doline, pa seveda rušenje zidov in padajoče kamenje. Celoten dogodek se je odvrtel v manj kot petih minutah, sam zdrs pobočja pa v manj kot 45 sekundah in je ob tem dosegel vrtoglave hitrosti.
Nesreča se šteje za eno največjih naravnih katastrof, ki jo je povzročil človek. UNESCO je tragedijo na jezu Vajont uvrstil med eno od petih zgodb z opozorilno vrednostjo – tragedijo, povzročeno s strani inženirjev in geologov.
Jez so v letih, ki so sledila, popolnoma izpraznili, dogodek pa skušali čimbolj utišati. Od leta 2002 je suho dno, ki je od zdrsa dalje polno zemljine, odprto za obiskovalce. V dolino se je življenje seveda vrnilo, za okolico jezu pa je tudi že poskrbela narava sama ter ga ozelenela. Odtrgana pobočja Toca, visoko nasut material v praznem jezu ter vidno poškodovani vrhovi umetne pregrade pa živo pričajo o strahovitem dogodku, ki je za vedno geološko in sociološko spremenil te kraje.
In čeprav je bil včeraj dokaj počasen, prvomajsko prazničen dan, miren sam po sebi, je bilo na Vajontu “nekaj v zraku”. Zapisano v vsako njegovo bit, v vsak njegov utrip in te ne pusti ravnodušnega.
Šli smo na organiziran obisk pregrade, hodili po njej, stali tam, kjer je nekdaj bila kontrolna soba, zdaj pa je nad obiskovalcem le prosto nebo ter kasneje obiskali tudi spominski park žrtvam Vajonta, ki se nahaja nižje v dolini.
Stvari, ki jih pinam
Moji Instagrami
Trenutno v iBooks
Iz fotogalerije
Moja digitalna riba
Grafično oblikovanje in marketing. Izdelava logotipov, CGP-jev, spletnih trgovin in predstavitvenih strani ter oblikovanje tiskovin.
Vabila in voščilnice
Izdelava vabil, voščilnic in zahval izpod mojega peresa. Pero, Adobe, razlika je malenkostna.
Moonlight dreams
